MLADI USTVARJALCI

Risba je skupno delo 5. b

ABECEDA HVALEŽNOSTI

Hvaležni smo za:

A – AVTO – da nas varno pripelje na cilj

B – BABICO – da me čuva, ko staršev ni doma

C – CVETJE – da nam polepša dom

Č – ČAS – da lahko opravim stvari, ki jih imam rad

D – DEDKA – da nas razvaja

E – ELEKTRIKO– da nismo v temi

F – FANTAZIJO – da nas popelje v svet domišljije

G – GOZD – ker je dom živalim in nam daje svež zrak

H – HRANO – da nismo lačni

I – IGRAČE – da se z njimi igramo in nam krajšajo čas

J – JEZIK – da lahko okušamo in govorimo lepe besede

K – KMETIJO – da nas oskrbuje s hrano

L – LJUBEZEN – da se imamo radi

M – MIR – saj ga nimajo vsi ljudje na svetu

N – NASMEH – ki ga lahko podarim prijatelju

O – OBLAČILA – da nas ne zebe

P – PRIJATELJE – da mi stojijo ob strani in mi pomagajo

R – ROKE – da z njimi lahko objemamo druge

S – STRPNOST – saj mi tako pokažejo, da me spoštujejo

Š – ŠOLO – da se naučimo kaj koristnega

T – TOPLOTO – saj nam je tudi pozimi lahko prijetno toplo

U – UŠESA IN USTA – da poslušamo in govorimo prijazne besede

V – VODO – da nismo žejni

Z – ZDRAVJE – da se počutimo dobro

Ž – ŽIVLJENJE – da smo lahko danes tukaj

(4. a in 4. b) 

Soša Abramova

Hana Drašlar

LJUBEZENSKA ČUSTVA

Ljubezen lahko boli,

lahko mimo tebe odlebdi

in se k tebi nikoli ne spusti.

Lahko pa te objame

in nikoli več ne izpusti.

Za nekatere ljubezen je le pojem,

za druge je nekaj, kot topel objem.

Zame je le čustvo, ki včasih se porodi,

a tudi izgubi.

Tega si ne rezerviramo,

kdaj pride vedeti ne moramo.

Lahko pa čakamo

in kdo ve; morda celo dočakamo.

Nekateri jo hočejo.

Drugi je pa preprosto nočejo,

te jo zavrnejo

in jo drugim vrnejo.

Kaj pa, če ne?

Kaj, če ne pride?

Kaj, če nam uide?

Seveda lahko tudi ljubezen zaide,

a vedno ob pravem času pride.

Tinkara Cukjati

Risba je skupno delo 5. b

Tijana Kusić

Vsi smo lahko solidarni

Sara Razpotnik

Kaj je solidarnost? Kaj je dobrota? Dobrota ni slaščica, ki bi jo dobili za pusta. Dobrota je v mojih očeh nesebično dejanje, ki ga posameznik ne naredi za svojo prid, temveč zato da pomaga nekomu v stiski. Solidarnost in dobrota sta dve besedi z zelo podobnim pomenom. Človek se včasih vpraša, kaj je dobrota iz srca, ki ni storjena zato da bi te drugi imeli radi ali pa da te bi občudovali, temveč je storjeno iz srca.

Najstnica Lara se je v življenju srečala s podobnim razmišljanjem. Kaj bo storila ko bo prišel trenutek odločitve?

Lara je običajna deklica, rada ima obleke, nakit in vse, kar je podobnega. V šoli kar blesti. Vedno se trudi, da bi bila najboljša v vsem. Kar ni slabo, če pomisliš. Punca trdo dela. Z lepimi ocenami in s svojim uspehom je pred njo svetla prihodnost. Ima pa eno veliko težavo. Njena starša sta zelo pametna. Njen oče je astrofizik, mama pa zdravnica. Z njima nima ravno najboljšega odnosa. Vse, kar se pogovarja z njima, je, kakšen uspeh je pridobila, na katero mesto se je uvrstila na tekmovanju in koliko točk je izgubila pri enostavnih stvareh, ki bi jih morala vedeti. Vedno je pod pritiskom, da je najboljša. Vsa ta tekmovalnost pa ji je postopoma stopala v glavo.

Lara je že skoraj odrasla, če lahko tako rečemo. Vendar nima veliko prijateljev. Če bi vprašali njene sošolce, zakaj, bi nam odgovorili: »Vedno je nesramna. Nikoli ne prenese poraza. Polna sama sebe je.« Ali pa: »Nasploh ni vredna mojega prijateljstva.«

Njena teta jo vsako leto med poletnimi počitnicami vzame k sebi. Seveda njeni starši, kot običajno, nimajo časa zanjo. Zato vsake počitnice preživi s teto na ljubki kmetiji v majhni vasi.

Letos med počitnicami pa je teti prekipelo. Imela je dovolj. Zakaj? Lara je bila samo še zadirčna in tekmovalna. Seveda za to ni popolnoma kriva sama, tudi njeni starši so delni krivci. Vseeno pa se ne more tako obnašati. Teta ji je zabičala, naj poje kosilo, a je skoraj vse pustila na mizi. »S hrano se ne dela tako. Veliko ljudi je sploh nima na voljo,« je rekla teta vsa besna. Lara pa je samo zavihala nos.

V nedeljo pa je teti bilo dovolj. Odločila se je, da bo z njo odhajala na prostovoljno delo za pomoč ljudem, ki so v stiski. Čeprav je vasica majhna, imajo posebno stavbo namenjeno prav pomoči drugim. Larina teta pa je pri pomoči zelo vestna. Seveda Lara ni sprejela tega kar zlahka. Beseda zlahka je premila. Tega nikakor ni sprejela.

Na koncu jo je kljub vsem le prepričala z nekaj podkupovanja.

V soboto sta se že navsezgodaj odpeljali do te stavbe. Lara je bila res nejevoljna. Vstopila je in se zgrozila nad vsemi ljudmi, ki so bili tam. Zdeli so se ji umazani, čudnega pogleda, brez manir, kar jo je prestrašilo. Rekla je teti: »V kakšen svinjak pa sem zdaj prišla?« Teta pa je le s kislim nasmehom pogledala proti svoji prijateljici, ki je tudi pomagala tam. Odpravila se je proti njej. Lara pa je bila prepuščena sama sebi. Šla se je sprehodit po stavbi. Našla je kuhinjo, skupni prostor, prostor za bolne in nekaj manjših prostorov, kjer so bili majhni otroci. Majhna punčka je pritekla do nje z na široko odprtimi rokami, takoj ko jo je zagledala. Lara pa se je ob njej prisotnosti zgrozila. Bila je majhna z raztrganimi oblekami in smrkljem, ki ji je visel do tal. Punčka je namreč bila bolna. Poleg tega, da je bolna, pa je ugotovila, da ima punčka dawnov sindrom. Vendar pa jo je nekaj pomirilo. Še sama ne ve, kaj. Mogoče njen širok nasmeh.

Odšla je naprej. Punčka je obstala sama na hodniku. Še vedno se ji je smehljala. Lara je ob tistem nasmehu začutila nekakšno toploto v srcu. Zagledala se je v punčko. Strmela je vanjo, dokler njunih pogledov ni zmotila teta. Prišla je z listom opravil, ki morajo biti opravljena. Nejevoljno se je Lara odpravila k delu. Morala je pospravljati, pripraviti mize in še nekaj podobnih stvari. Ob vsem delu, ki ga je opravljala s kislico na obrazu, pa si ni

morala izbiti majhne punčke iz glave. Ob koncu dneva je iz nje kar izbruhnilo. Vprašala je teto, kdo je skrivnostna punčka. Teta pa ji je razložila, da je soba, ki jo je videla, soba namenjena otrokom z različnimi potrebami. Ta punčka je na žalost sirota. Če to še ni dovolj, je bila že od rojstva zelo bolna. Zdravniki ne vejo, kako dolgo bo še zdržala. To dejstvo je Laro rahlo razžalostilo. Teta pa se je kljub temačnemu razodetju nasmejala, saj je že videla, kako se Lara spreminja.

S teto je zdaj hodila vsak dan. Ob svojem prostem času, ko je končala z delom, pa ni šla na telefon, temveč se je šla igrat z otroki. Najraje s punčko, ki jo je videla na hodniku. Vsak dan je Laro pričakala z nasmehom. To se je ponavljalo celo poletje. Ko pa je morala iti v šolo, proč od tega kraja, jo je bolelo srce.

V šoli ji je šlo boljše. Pridobila je nove prijatelje. Njena tekmovalnost se je umirila. Kasneje je vsako poletje hodila k teti, kjer je pomagala drugim. Lara pa je dopolnila tudi starost, ko bi se lahko že zaposlila in za svoje delo dobila plačilo. Zvečer se je obrnila k teti in jo vprašala, koliko bo zaslužila s svojim delom. Teta se je le na široko nasmejala. Rekla ji je: »To delamo prostovoljno, nihče ni plačan.« Laro je to zelo šokiralo. Kar ni mogla verjeti svojim ušesom. Tisto noč sploh ni mogla spati. Nikoli si ni mislila, da bi se nekdo žrtvoval za druge brez »nagrade«. Seveda se je po nekaj dnevih sprijaznila s tem dejstvom. Potem pa je spet napočil čas, ko se je morala odpraviti nazaj v šolo.

Spet je bila v šolskih klopeh. To leto ji je šlo res super. Uvrstila se je na evropsko tekmovanje. Za starše je končno postala zanimiva. Bila sta navdušena. Čeprav je bila živčna, jo je to osrečevalo. Večer pred tekmovanjem pa jo je poklicala teta. Bila je vsa zaskrbljena. Punčka z velikim nasmehom je bila na smrt bolna. Dobesedno je bila na smrtni postelji. Ves čas je spraševala po Lari. Lara je vedela, da se mora odločiti med tekmovanjem in svojo prihodnostjo ali med prijateljico, ki jo je potrebovala. Skorajda brez premisleka se je odpravila k teti. Starša pa sta jo na vsak način skušala ustaviti, pregovoriti. Ni jima uspelo.

Lara je prispela še istega dne. S punčko je preživela dan in noč, dokler ni napočil trenutek, ko so se Lara in vsi okoli nje morala zadnjič posloviti od deklice. Čeprav je punčka imela kratko življenje, se je še z vsemi njenimi zadnjimi močmi vsem nasmihala.

Lara pa od takrat ni več ista. Brez premisleka pomaga drugim, jih podpira in tudi kdaj nagovori. Človek bi rekel, da se je spreobrnila. Dojela je, da ni vrednota ljudi cenjena na podlagi njihovih ocen in dosežkov, temveč na njihovih dejanjih, nesebičnih dejanjih, ki jih naredimo iz srca.

Torej kaj je solidarnost? Solidarnost je dejanje, ki ga posameznik naredi nesebično. Pripravljen je pomagati, podpirati druge ne glede na vse. Čeprav v zgodbi ne izgleda tako, je Lara s svojim obnašanjem že kar globoko zabredla. Vendar je prav Lara pokazala, da se lahko vsi spremenimo, pomagamo drugim. Ne glede na starost, bolezen, predsodke. Vsi smo lahko solidarni. Vsi lahko delimo svoje veselje in dobroto.

Risba je skupno delo 5. b